Moja igrica PuckFun je od sedaj na voljo vsem brezplačno. Ta remake slovitega Shuffle Puck Caffeja, vsebuje tri igre v eni: shuffle puck, namizni hokej in poseben način igranja, v katerem lahko z ognjenimi kroglicami raztreliš nasprotnikov lopar ali pa on tvojega. Uživajte!

Prenesi PuckFun na svoj računalnik (8 MB)

Nov nizkocenovni prevoznik Oasis ponuja enosmerne lete iz Londona v Hong Kong za 100 evrov + takse.

“I want to show you something,” said Andy, my Chinese friend. I met him and his girlfriend a couple of days before in Drango, a small Tibetan town in Western part of Chinese province of Sichuan. They were coming from Shanghai, both young and educated. She was a web designer and he a team-building advisor, traveling overland to Lhasa to escape for a while from the hectic life of a ultra developed mega city, to enjoy freedom, fresh air and learn Buddhism from Tibetan monks.

From Drango we traveled together to the biggest Buddhist institution in the world - Larung Gar Buddhist University, a metropolis of thousands of wooden huts and temples, hidden away in desolated reaches of Kham. For a while it was the place for aspiring Chinese to study Tibetan Buddhism. In the year 2000 ten thousand of them stayed there after renouncing the comfortable life of endless material development. Yet, the wilderness could not protect them. The government in Beijing was acutely aware of the dangerous trend, their fears fueled by recent negative experiences with Falun Gong. Half of the Larung Gar city was razed to the ground and almost all Chinese students expelled. Recently I shared a two-day train ride with a man from South China. He knew about the destruction of Larung Gar: “My friend was there at the time; she told me about it. The government was afraid that Tibetan monks will teach wrong things to the Chinese, that they will infect them with support for the Dalai Lama.”

Four years later, the police was still guarding Larung Gar University. Foreigners are not welcome and Chinese visitor are strictly controlled. But in China, there is always another way: “When the road is closed, you go around through the mountains.” And this I did, along with many others who have returned to continue their studies and retreats.

After the forbidden adventures in Larung Gar I decided to join Andy on his way to Ashuk - the birthplace of Tibetan warrior king Gesar. Not so long ago, Tibetans were thrown into jails for possessing an image of King Gesar. Nowadays he has become an all-Chinese hero, actively promoted throughout China by the government, as a historic leader with the vision of social justice and equality. As result, his home village has become a popular destination for many pilgrims from all parts of China.

So there we were, the three of us, stuck in the late spring snow, shivering in cold in a simple cement room. We passed around a Pepsi bottle of Tibetan sour beer - chang - and sang to keep us warm. Andy and the girl had inexhaustible repertoire of popular Chinese songs. Songs about the mysterious land of unearthly beauty and immaculate nature, about the land of flowers, blue skies, clear rivers and people with pure hearts - they were songs about Tibet.

This was something new to me, a stark contrast to my belief that Chinese look down on Tibetans, that they despise their backward culture and beliefs. During my stay in China I was again and again proven wrong on this point. When I visited a nearby monastery hundreds of Buddhists from all parts of China were there, attending the opening ceremonies of the new temple they helped to build. This was the eight new temple in that monastery, all of them build in the same way, with the money and support of Chinese who are increasingly turning towards Tibetan Buddhism for spiritual guidance. The growing public interest in the wisdom of Tibetan lamas in China could be compared with the similar thing happening in the West. Yet it is not the same, as Buddhism has been a part of Chinese culture and life since the 4th century, even before Buddhism was embraced by Tibetans. Throughout centuries Tibetans, Hans and other nationalities living in that inter-connected part of the world had relations of trade, culture and religion. Buddhism - and for that matter, closeness with Tibetan Buddhism - has become engraved deeply into the subconscious culture of Chinese people. A few decades of repression and cultural destruction were not enough to erase it.

Yet, most Chinese are unaware of the suffering that was imposed on Tibet by Mao’s actions half a century ago. How could they know? A unrealistically bright version of history is though in schools and shown in TV every day. Even Tiannanmen Square massacre is internal secret many Chinese know nothing of. But some people know. Andy knew: “Monks told me about what has happened to Tibet.” Young generation is less burdened with the myth of painless birth of a modern Chinese state, more open to admitting and discussing own shortcomings, more open to listen to others points of view. Even the central government exhibits some of this openness: leaders talk not only about miraculous economic growth, but more and more about the negative effects and dangers it has created - abuse of natural resources, ecology, social inequality and poverty and lack of opportunities in the western parts of the country, including Tibet.

I went to Tibet not to look for bad things, but to search for good ones, to find that which gives hope for the future, that what needs our support in order to prevail. We, Tibet supporters, are perhaps sometimes puzzled as to why His Holiness the Dalai Lama is so forgiving and approaching to the Chinese, as to why he gave up the sacred dream of independence. “Independence is old fashioned concept,” he says, “It is not relevant in this increasingly inter-connected world.” Perhaps he can see that Chinese - as human beings and as a society - have amazing potential for good; same potential that all of us have. Recognizing this basic goodness and encouraging it in one another, is perhaps the true essence and strength of the Tibetan movement.

“I want to show you something,” Andy said that evening, as we were freezing in our small cement room on the roof of the world, “I got it from one monk…” He reached deep inside the bowels of his backpack and pulled out a postcard size photo of a smiling monk, “…His Holiness the Dalai Lama… I always have it with me.”

Na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju je do konca julija na ogled razstava panoramskih fotografij priznanega slovenskega fotografa Matjaža Krivica z naslovom “Svetišča zemlje”. Ob razstavi poteka tudi akcija “Podari opeko za sirote s Tibeta” za izgradnjo šole in doma za sirote v vzhodnem Tibetu.

Več o razstavi na www.earthtemples.info in o šoli na shechen-school.org.

Zgodba o kralju sveta je sedaj izšla tudi v angleščini.

Reportaža objavljena v časopisu Delo, rubrika Trip, 9. marec 2006, besedilo & foto Matjaž Trontelj

“Zlati Rolex za vas, gospod?”, “Ponarejene ure, zelo poceni!”, “A rabiš po meri krojeno obleko? Zraven dodamo dva para hlač!” z indijskim naglasom spet in spet, na vsakih nekaj metrov hoje po Kawloonu, najbolj na gosto poseljenem delu Hong Konga. Vljudno zavračanje “Ne, hvala!”, “Ne rabim!”, “Že imam!” se hitro spremenijo v nem ubijalski pogled ali v še kaj manj prijaznega. A množica prerivajočih ljudi, vsiljivih prodajalcev ponarejenih Rolexov in krojačev te v Hong Kongu ne sme motiti. Vse to je del izkušnje tega zanimivega barvitega velemesta, v katerem se stikata in prelivata duh zahoda in vzhoda.

Hong Kong ni samo mesto; je več kot 1000 km2 ozemlja, ki se razprostira po koščku južnega dela kitajske celine in po kar 236 otokih. Celinski del, ki meji na Kitajsko, se imenuje Novi teritoriji, špica celine pa Kawloon. Na drugi strani od Kawloona, preko nekaj sto metrov širokega morskega pasu leži otok Hong Kong, dom znamenite poslovne četrti. Mesto samo predstavlja le četrtino tega območja, preostanek tvorijo naravni parki in tropsko zelenilo. Bližina morja in neokrnjene narave dajeta Hong Kongu edinstven pečat, obiskovalcu pa nudita zatočišče pred živčnim zlomom v urbani džungli.

Že prvi večer v mestu dobiš vtis, da mora biti nekje v bližini jedrski reaktor, ki ustvarja elektriko za vse te luči in gomozanske reklamne napise. Zraven pa mora biti še farma piščancev, kjer jih za potrebe mesta vzgojijo vsaj milijon na dan. Kajti izgleda, da so piščanci v različnih prekuhanih in prepečenih oblikah kljub ptičji gripi, pe vedno glavna hrana domačinov. A o tem malo kasneje.

Stopetdeset let britanske vladavine se Hong Kongu pozna na vsakem koraku: mesto je izjemno čisto in varno, kljub temu, da je večina od sedmih milijonov prebivalcev kitajcev, jih tretjina govori angleško. Tudi vsi napisi so dvojezični in avtomobili še vedno vozijo po levi. To je lahko nevarno, če pri prečkanju ceste iz navade gledaš v napačno smer. Še posebaj zato, ker imajo z razliko od Evrope tu v prometu vozniki vedno prednost pred pešči.

Britanski imperij je Hong Kong za kolonijo dobil leta 1841 po zmagi nad kitajsko dinastijo Čing v prvi opijski vojni. Dvajset let kasneje so za zmago v drugi opijski vojni dobili še Kawloon in leta 1898 podpisali 99 letno najemno pogodbo za Nove teritorije. Dogovor se je iztekel 1. junija 1997, ko je Hong Kong spet prišel pod okrilje Ljudske Republike Kitajske. Pred tem je Kitajska vlada morala zagotoviti, da bo Hong Kong še za 50 let ohranil obstoječo britansko politično ureditev. Hong Kong je postal kitajska posebna administrativna regija po načelu “ena država - dva sistema”.

V praksi se ta ureditev močno pozna. Prebivalci večine držav, tudi Slovenije, lahko v Hong Kongu bivamo tri mesece brez vize. Za vstop je potreben le potni list. Lokalna valuta hongkongški dolar je še vedno v uporabi, z menjavo malo manj kot 8 za en ameriški dolar. Kitajci s celine imajo do Hong Konga omejen dostop, za vstop potrebujejo posebno dovolilnico, ki jo jim izdajo kitajske oblasti. Brez tega bi najbrž Hong Kong že preplavile milijonske množice revnih kitajskih priseljencev.

Najbolj pa se ureditev “ena država - dva sistema” pozna v pristanišču na Kawloonu. Tam imajo pripadniki gibanja Falun Gong redne dovoljene demonstracije, s katerimi opozarjajo na mučenja in zatiranja njihovih pripadnikov na Kitajskem. Na transparentih ob fotografijah žrtev piše “Jiang Zemin je zločinec!” Kar težo je verjeti, da je to na Kitajskem mogoče. Res samo v Hong Kongu in morda samo se nekaj časa, kajti vlada v Pekingu se trudi, da bi demokracijo v Hong Kongu spravila pod svoj nadzor.

Za prijeten obisk Hong Konga moraš imeti s seboj dvoje: denar in družbo. Prvo zato, ker je Hong Kong zelo drago mesto. Nikomur ne privočim, da bi moral tako kot jaz spati v poceni hostlih v razpadajočih “palačah” na Kawloonu. Za posteljo v sobi brez okna z desetimi ležišči sem moral plačati 60 hongkongških dolarjev. V ceno so bili vključeni tudi obroki - a le za ogromne ščurke, ki so me grizli v noči!

Družbo zato, ker je v Hong Kongu težko koga zares spoznati; domačini trdo delajo, poslovnežem se mudi sklepati posle, turisti pa so vsak na svojem nakupovalnem tripu. Hong Kong je en velik duty free shop. Zato so nekateri izdelki cenejši, kot drugje, dobi pa se vse, kar na tem svetu obstaja. Na Kawloonu je veliko trgovin z elektroniko, kamerami in računalniki. Te trgovine imajo zlovešč sloves, prežijo na naivne kupce, da jim prodajo precenjeno nekvalitetno robo. Bolj varno se je po nakupih odpraviti v večje nakupovalne centre. Tisti željni avanture, ki zaupajo v svoje barantaške sposobnosti, kupujejo na uličnih sejmiščih. Najbolj znan je nočni sejm na Kawloonu. Vzdolž dolge ulice na stojnicah prodajajo ponarejene obleke svetovnih znamk, kičaste igrače, kuhinjske posode, sončna očala, ure, in drugo, vse do opreme za video nadzor. Hong Kong je sicer zelo varno mesto, a v množici je potrebno dobro paziti na svojo denarnico in žepe.

Za vrhunsko doživetje kiča pa je potrebno obiskati Disneyland, ki je lansko leto v Hong Kongu odprl svojo novo poslovalnico. Na srečo to ni vse, kar se kulturne ponudbe tiče. V mestu je veliko vrhunskih muzejev: muzeji znanosti, vesolja, zgodovine, umetnosti in še vrsta drugih. Program kulturnega dogajanje je zelo bogat, najboljše pa je to, da so cene ponavadi zelo dostopne, veliko je brezplačnih prireditev.

Vzdolž Kawloona se ob morju razprostira promenada. To je idealen kraj za sproščujoč večerni sprehod in ogled simfonije luči - ob večerih nebotičniki na drugi strani morske ožine postanejo nastopajoči v čudovitem light showu. Ob spremljavi glasbe se na njihovih ogromnih pročeljih preliva raznobarvna svetloba, ki jo odsev v morski gladini še dodatno povdari. Ta ekstravagantna predstava je morda tudi spomenik temu, da trdo delo čez dan ne pomeni nič, če se zvečer ne moreš sprostiti in predajati užitkom.

In za to je v Hong Kongu veliko priložnosti. Vsakdo lahko najde nekaj za svoj okus in žep. Na ozkih ulicah se mešajo izrazite - marsikomu neprijetne - vonjave iz majhnih kitajskih fast food restavracij. Velikokrat je težko po izgledu ugotoviti, kaj neka jed sploh je, le to, da gre za nerazpoznaven kos mesa. Pri nekaterih je poreklo očitno, kot naprimer pri priljubljenih kuhanih kurjih parkljih, ki jih jedci oglodajo do krempljev, a to ne vpliva najbolje na apetit. Ena od kitajskih specialitet, ki se je ne spodobi zamuditi so “dim sum”, majhni knedlji polnejeni z raznovrstnimi nadevi. Dim sum pomeni “od srca”, kajti tradicionalno so to jed gospodinje kuhale svojim ljubljenim soprogom. V restavracijah, v katere zahajajo domačini, se je zaradi kaosa in neobstoja angleščine težko znajti, a za edinstveno doživetje lokalnega življenja se splača tvegati. Za trenutke, ko se ti ne ljubi biti Indiana Jones, je na voljo množica restavracij srednjega in višjega razreda ter izpostave poznanih globalnih verig s hitro prehrano. Ne manjka niti nočnih klubov in karaok, osamljeni pa lahko najdejo uteho v katerem od striptiz barov z razširjeno ponudbo.

Javni prevoz je učinkovit in poceni. Hong Kong je eno redkih mest, ki še vedno uporablja dvonadstropne avtobuse. Površina mesta ni velika, zato je velikokrat naokoli možno hoditi kar peš. Le morsko ožino med Kawloonom in otokom Hong Kong je treba prepluti z dobro ohranjenimi starinskimi trajekti.

Vpetost morja v vsakodnevno življenje daje temu mestu poseben čar, še posebaj, ko se naveličaš futurističnega Blade Runnerjevega vzdušja. Dvajset minutno potovanje z hidrogliserjem te ponese v čisto drug svet - na idilične mediteranske otoke, kjer ni avtomobilov in kravat, niti zadušljivih skupnih ležišč. Eden najlepših je otok Lamma z neokrnjeno naravo in peščenimi plažami. V njegovih dveh pristaniških mestecih si je našlo dom veliko tujcev, ki delajo v nebotičnikih v mestu, živijo pa v tropskem raju.

Največji od otokov je Lantau, dom novega ultra sodobnega letališča in največjega sedečega kipa Bude, ki ga vsakodnevno obišče veliko število romarjev in turistov. Ob njemu je samostan, kjer je še vedno moč začutiti mir in sproščujočo disciplino kitajskega budizma. Okoli in okoli otoka teče 70 kilometrov pešpoti po naravnem rezervatu. To je le del od več kot 200 kilometrov pešpoti na ozemlju Hong Konga.

Hong Kong je dobro izhodišče za potovanje po Aziji, v sosednji Macao in na celinsko Kitajsko. Številne potovalne agencije nudijo hitro pot do kitajske vize, vlak pa te iz Hong kongške železniške postaje odpelje naravnost v Peking, Šanghai ali mesto Guangzhou (bivši Kanton) na drugi strani meje s Kitajsko.

Kljub temu, da je Hong Kong spet del Kitajske, je ohranil svoj neodvisen duh. Je vzor za to, kaj bi lahko Kitajska nekoč bila in dokaz, da globalizacija ne pomeni nujno tudi staplanja edinstvenosti različnih kultur in civilizacij v brezdušno povprečnost.

Le bedak se zaljubi v oblak.

Včeraj (za pusta) sem bil na kavi. Natakar je prinesl račun, znašal je 810 sit. Dal sem mu jurja, on pa se je opravičil, da sem tako dolgo čakal na račun:

“Oprostite, da je dolgo trajalo. Moral sem prodajati krofe.”

“Ja, pust…”, sem pripomnil.

On pa se je razveselil: “Hvala!”, vtaknil jurja v denarnico in odšel.